Občina Bistrica ob Sotli je od leta 1999 sedež samostojne občine (prej je spadala pod občino Podčetrtek). Tu na 3110 ha živi 1516 prebivalcev.Severno meji na Občino Podčetrtek, južno pa na Občino Brežice, zahodno na Občino Kozje, vzhodno na Hrvaško.Občino sestavlja enajst vasi: Bistrica ob Sotli, Dekmanca, Črešnjevec, Hrastje, Križan Vrh, Kunšperk, Ples, Polje, Srebrnik, Trebče in Zagaj.
Občina Braslovče so ena od občin v Republiki Sloveniji. Njihovo središče je istoimenski kraj, Braslovče.
Celje je tretje največje slovensko mesto. Prebivalci Celja se radi pohvalijo z njegovo bogato zgodovino, kulturno dediščino in povedo, da je Celje knežje mesto, biser ob Savinji in eno najhitreje razvijajočih se mest v Sloveniji. Celje je upravno, administrativno, kulturno, izobraževalno, športno, sejemsko, trgovsko in poslovno središče Savinjske regije. V Celju so locirane številne funkcije, ki mesto skladno s terminologijo Strategije prostorskega razvoja Slovenije v okviru policentričnega urbanega sistema in regionalnega prostorskega razvoja uvrščajo med središča nacionalnega pomena, ki se razvija kot pomembno zaposlitveno, proizvodno, storitveno središče in kot pomembno regionalno prometno vozlišče.
Občina Dobje je ena od občin v Republiki Sloveniji. Pred razdelitvijo je to ozemlje pripadalo občini Šentjur pri Celju.
Občina Dobrna leži na severnem delu celjske kotline med obronki Paškega Kozjaka in gozdovi Pohorja. Občina ima bogato turistično tradicijo ter zanimivo kulturno in naravno dediščino. Med enajstimi naselji, ki sestavljajo občino Dobrna, je največje in najbolj znano njeno središče Dobrna, ki je skozi mnogo let nastajala ob vznožju vaške cerkve in sotočju hudourniške Dobrnice in Topoličice. Razgibana zgodovina Dobrne je zagotovila bogato zapuščino kulturne dediščine, skupaj z dvaindvaiset vilami, vrednimi ogleda. Ponos občine so Toplice Dobrna, najstarejše slovensko delujoče zdravilišče.
Gornji Grad leži v čudovito lepi kotlini, predgorju Savinjskih Alp pod Menino planino, Lepenatko in Rogatcem. Vse te planinske točke so primerne za enodnevne izlete in manj zahtevno planinarjenje. V dobrih dveh urah in pol lahko pridemo peš iz Gornjega Grada na Menino planino, ki leži na nadmorski višini 1508 m. Gornji Grad je poln zgodovinskih in kulturnih spomenikov. Leta 1140 so benediktinski menihi na območju sedanjega kraja zgradili benediktinski samostan – edini na območju sedanje Slovenije, ki je l. 1461 prešel v last ljubljanske škofije in bil l. 1473 ukinjen. Takrat so si ljubljanski škofi izbrali Gornji Grad za letno rezidenco. l. 1750 je dal škof Ernest von Attems porušiti samostanska poslopja in staro cerkev in postavil današnjo katedralo, ki je po prostornini največja v Sloveniji.
Občina Kozje se razprostira na 89,5 km2 večinoma gričevnato-hribovitega območja vzhodne Slovenije in ima 3406 (na dan 14.6.2004) prebivalcev. V današnjem obsegu obstaja od leta 1994. Na območju sedanje občine so pred prvo svetovno vojno obstajale številne male občine, ki so pripadale okrajnemu središču v Kozjem. V obdobju med obema vojnama so tu bile tri občine: Kozje, Pilštanj in Podsreda, ki so bile od leta 1924 združene v takrat ustanovljenem šmarskem okraju. Samostojna Občina Kozje, je nato obstajala do leta 1958, ko se je še z nekaterimi drugimi združila v Občino Šmarje pri Jelšah. Zaradi močno razgibane pokrajine prevladujejo v Občini razloženi zaselki, katerih je 23, in so združeni v šest krajevnih skupnosti (KS Buče, KS Kozje, KS Lesično, KS Osredek pri Podsredi, KS Podsreda in KS Zagorje).
Občina Laško leži ob spodnjem toku reke Savinje, ki deli Posavsko hribovje na zahodni in vzhodni del, kamor uvrščamo tudi Kozjansko. Posavsko hribovje spada v predalpski svet. Laško in njegova okolica spada v zahodni srednji del Slovenije, za katerega je značilen subpanonski zmerno celinski temperaturni režim. Srednja januarska temperatura se spusti malo pod 0 stopinj Celzija, srednja julijska temperatura ne doseže 20 stopinj Celzija. Zime so torej hladne, poletja topla, pomladi in jeseni pa zmerno tople in sveže. Jasni dnevi so zlasti poleti, oblačni pa jeseni in pozimi. Za dolino ob reki Savinji je značilna anticiklonalna megla. Na leto pade okrog 1169,3 mm padavin; najbolj mokra sta meseca julij in november. Poleti pada dež pogosto v plohah, za jesen je značilno dolgotrajnejše deževje.
Občina Ljubno leži na začetku ozke soteske, po kateri teče reka Savinja, ki se vije iz osrčja gora. Občina meji z občinami Mozirje, Gornji Grad, Luče in Črno na Koroškem. Po naravnih lepotah je ena najlepših v Zgornji Savinjski dolini. Zaradi svoje izredne lege je občina Ljubno izhodišče za številne lepe in zanimive planinske poti, obiskovalcem pa nudi tudi prijetne izlete po okolici.
Luče so gručasto predalpsko naselje pod pobočjem Raduhe v Zgornji Savinjski dolini ob sotočju Savinje in potoka Lučnice. Luče so tipična predalpska vasica, na nadmorski višini 522 metrov, stisnjena med sotočje Lučnice in Savinje, pod mogočno Raduho, porasel Rogatec in zakraselo Dleskovškovo planoto. Okoliške zaselke Konjski vrh, Krnico, Podvežo, Podvolovljek, Raduho in Strmec večji del sestavljajo samotne kmetije na strmih pobočjih. Kmetijstvo je pomemben dejavnik in soustvarjalec okolja. Večina kmetij v Lučah kmetuje sonaravno. Ljudje na tem območju že stoletja živijo in delajo z naravo. Planinstvo, gorsko vodništvo, ob tem pa tudi turizem na kmetijah ima tod že dolgoletno tradicijo. Ohranjeno naravno okolje in kulturno izročilo naših prednikov so nedvomne primerjalne prednosti Luč in okolice. Dobro ohranjeni so viri in navade, ki izhajajo iz gozdarske tradicije.
