Črnomelj s starim jedrom leži na pomolu v tesnem okljuku Lahinje in Dobličice, na nadmorski višini 156 m. Arheološka najdišča iz prazgodovinske, antične in srednjeveške dobe pričajo, da je bilo to ozemlje naseljeno že zelo zgodaj. V osrčju mestnega jedra so našli sledove naselja in grobišča iz železne dobe ter odkrili staroslovenske grobove, ki izvirajo iz 10. in 11. stoletja. V 12. stoletju najdemo prve jasne zgodovinske podatke o mestu. Leta 1165. je sezidal Oton Kraški na mestu, kjer danes stoji Stoničeva hiša grad in ga imenoval Črnomelj. Grad je bil domovanje viteškega rodu, ki se je tu udomil in si po gradu privzel ime gospodje Črnomaljski. Leta 1277 je bilo naselje, nastalo okrog gradu, povzdignjeno v trg, ki je leta 1407 postal mesto.
Sredi kotline ležijo Dolenjske Toplice. Imenujejo se po izviru termalne vode, ki je kraju in oklici dal poseben pečat v razvoju. Vrelci tople vode so zaznamovali ta kraj že od pradavnine, kar so potrdila tudi arheološka najdišča v neposredni bližini naselja. Prva pisna omemba Dolenjskih Toplic nosi letnico 1228, ko je Henrik IV., mejni grof Istrski, podelil del svoje imovine cistercijanski opatiji Stična. Leta 1385 so prišle Toplice v šesto letno posest grofov Auerspergov Turjaških, ki so po vzoru nekaterih takratnih srednjeevropskih toplic povzdignil ljudsko kopališče v Toplicah v imenitnejše gorke in grezne kopeli. Kraj je igral pomembno vlogo tudi med prvo in drugo svetovno vojno. Po drugi svetovni vojni se je kraj začel razvijati v balneo-rehabilitacijski center, posebno pospešeno po letu 1974, ko se je zdravilišče priključilo Tovarni zdravil Krka v Novem mestu.
Kočevska, bogastvo neokrnjene narave, rastlinskega in živalskega sveta, gozdov, voda in kraških jam. Mir in pesem ptic, sredi vsega pa mesto Kočevje, kulturno in gospodarsko središče Kočevske Pred vami se odpirajo vrata občine z okoli 17.000 prebivalci, ki vam predstavljamo svoje življenje, delo, zgodovino in kulturo. Kočevje je mesto in središče istoimenske občine. Nahaja se v najširšem delu Kočevskega polja leži ob ponikalnici Rinži, pod goro Stojno na zahodu in Kočevsko Malo goro na vzhodu. Kočevska pokrajina leži med Loško in Ribniško dolino na severu, Belo Krajino na vzhodu ter Kolpo na jugu. Pokrajina spada med najbolj naravno ohranjene predele Slovenije in tudi Srednje Evrope, saj gozdovi pokrivajo več kot 90 odstotkov celotne površine. Pravi biser Kočevske predstavlja šest ohranjenih pragozdov s skupno površino 217 ha.
Redko naseljeno, močno gozdnato, predvsem pa z listnatim drevjem poraslo pokrajino označujejo značilne kraške planote s številnimi vrtačami in vrhovi, ki se vzpenjajo od 550 m do 901 m ( Kapič ) nadmorske višine. Kostel, tako pokrajina kot prebivalci, dolguje svoje poimenovanje kostelskemu gradu oz. naselbini pod njim, ki je prvič omenjen kot Costel leta 1336. Grad, zgrajen na koničastem hribu nad Kolpo so imenovali Castell, Khostl, Kostel ( castellum – trdnjava ali zatočišče ), v nemški obliki pa se omenja kot Graffenwarth ( grofovska straža ). Kostel že od nekdaj na skopi zemlji ni mogel preživljati vseh svojih ljudi, zato so iskali razne dodatne vire zaslužka. Najpomembnejši vir sta predstavljala tovorništvo in krošnjarstvo.
Loški Potok se prvič omenja šele v letu 1666, ko se je kot podružnica Cerknice in pozneje Blok prelevil v vikariat. Od nekdaj je bila to ena najbolj osamljenih in najrevnejših sosesk na Slovenskem. Občina spada med demografsko ogrožena območja, saj je med najredkeje naseljenimi območji v Sloveniji. Gostota naseljenosti je 16 prebivalcev na km2. Danes Loški Potok šteje okoli 2100 prebivalcev.
Občina Metlika leži na vzhodu Bele krajine med Gorjanci in Kolpo. Meri 109 kvadratnih kilometrov, šteje 8159 prebivalcev in ima 59 naselij. Medtem ko je severni del občine gričevnat, so območja ob kolpi nižinska in mestoma tudi ravninska. Tla so večinoma apnenčasta, zato je mogoče najti številne kraške pojave. Zlasti vrtače opazimo na vsakem koraku. Ker so tla večinoma prepustna, je površinskih voda zelo malo. Imena naselij kot Suhor ali Krašnji vrh potrjujejo kraški značaj pokrajine. Reka Kolpa, ki ovija občino z juga, je mejna reka. V zavesti prebivalcev je zasidrana kot domača reka. Toplo belokranjsko sonce jo tako močno ogreje, tudi do 28°C, da že od nekdaj hodijo ljudje poleti na njene bregove. To dejstvo in številni ribiči pričajo o njeni čistosti. Jezovi in ostanki mlinov popestrijo idilično sliko obkolpske pokrajine.
Geografsko občina Mirna Peč obsega tri doline: globodolsko, mirnopeško in šentjursko. Ravninskega sveta je malo, še največ v globodolski dolini, ob Temenici in v ozkem pasu ob avtomobilski cesti v šentjurski dolini.
Obdelovalnih površin je nekaj manj kot polovico, le del jih je v ravninskem svetu, več pa na sosednjih, višje ležečih terasah. Polovico celotne površine občine pokrivajo mešani gozdovi. Skozi mirnopeško dolino teče reka Temenica, ki preide na dan v Zijalu in ponikne v Dnu pod Goriško vasjo. Zijalo postaja priljubljena izletniška točka za domače in tuje obiskovalce. To je najlepši del še neokrnjene narave pokrajine v dolini spodnje Temenice. Najpomembnejša gospodarska panoga je proizvodnja tekstila, usnjenih oblačil in krznenih izdelkov.
Občina Mokronog – Trebelno kot del osrednje Slovenije, natančneje Srednje Dolenjske, ki se razpotega po Mirnski dolini in Raduljskem hribovju, je izrazito prehodna pokrajina, ujeta v razgiban prostor na stičišču alpskega, dinarskega in panonskega sveta. To se odraža v njeni kamninski sestavi, v reliefnih, hidrografskih in podnebnih značilnostih, v tipih prsti, rastja in živalstva, pa tudi v gospodarskem in kulturnem pogledu.
Mesto je trgovsko, upravno, zdravstveno, izobraževalno in kulturno središče, sodobni urbanizacijski tokovi pa so zajeli tudi širše podeželje, ki je izgubilo kmetijsko vlogo. V mestu in okolici so se razvile avtomobilska, farmacevtska in kozmetična, tekstilna, lesna, obutvena in elektrotehnična industrija ter industrija izolacijskih materialov. Med najbolj znanimi slovenskimi osebnostmi, s nazivom častni občan Mestne občine Novo Mesto velja še posebej izpostaviti Leona Štuklja, Pina in Pio Mlakar ter Toneta Pavčka.
Občina Osilnica je po številu prebivalstva najmanjša občina v Sloveniji, s površino 3,611 ha. Na 1 km2 živi le okoli 10 prebivalcev. Nastala je leta 1995 z reorganizacijo lokalne samouprave. Ima 19 naselij, med katerimi je občinsko središče naselje Osilnica. Reka Kolpa je Osilniško dolino vdolbla v globok kanjon. Ob sotočju Kolpe in Čabranke je dolina širša in zaobjema osilniško polje, nižje ob Kolpi pa je bosljivsko ter mirtoviško polje. Zaradi tega so tu nastala naselja, ki se naslanjajo na polja in travnike na dnu doline ali pa so se stisnila na terasah in položnih pobočjih.
