Muzej ima stalne zbirke: Zgodovina rečnega prometa: Litija je bila v zgodovini pomembna rečna postaja s čolnarskim uradom, mitnico in carinarnico. Prikazani so modeli plovil, ki so jih uporabljali na Savi in Ljubljanici, ter avtentično orodje za izdelovanje čolnov.
Zgodovina rudarstva: Zbirka se osredotoča predvsem na rudnik Sitarjevec, ki velja za enega najstarejših rudnikov pri nas in še danes za eno najbogatejših najdišč mineralov v Evropi. Tod so rudarili že v železni dobi, v času Avstro-Ogrske pa je veljal za drugi največji rudnik svinca v Evropi. Pomemben pečat je kraju pustila tudi Topilnica
Litija, ki je obratovala od 2. polovice 19. stoletja do tridesetih let 20. stoletja.
Medobčinski muzej Kamnik ima od leta 1961 svoje upravne in razstavne prostore v gradu Zaprice in od leta 1979 prostore v meščanski hiši na Glavnem trgu v Kamniku, kjer je Galerija Miha Maleš. Muzej raziskuje, dokumentira, zbira, hrani in predstavlja premično kulturno dediščino na območju občin Kamnik, Domžale, Mengeš, Moravče, Komenda, Lukovica in Trzin.
Ko se obiskovalci sprehodijo skozi grad od renesančnega pritličja do salona, kjer so ohranjene baročne in poslikave s konca 19. stoletja, lahko ob stalnih razstavah sledijo bogati mestni zgodovini in ustvarjalnosti od nastanka do današnjih dni.
Moderna galerija je nacionalni muzej moderne in sodobne umetnosti. Kot muzej moderne umetnosti raziskuje in predstavlja tradicijo slovenske umetnosti 20. stoletja, kot muzej in razstavišče sodobne umetnosti pa predstavlja nove umetniške prakse in njihov kontekst. Moderna galerija je tudi dokumentacijsko, študijsko, raziskovalno in izobraževalno središče, prostor za razpravo in refleksijo ter za posredovanje umetniške produkcije različnim publikam. Pri svojem delu izhaja iz posebnih kulturnih, zgodovinskih in geopolitičnih okoliščin ter deluje kot most med različnimi kulturnimi prostori Evrope, še zlasti med Vzhodno in Zahodno Evropo.
Mestni muzej s svojo novo stalno razstavo Obrazi Ljubljane predstavlja Ljubljano kot raznolik življenjski prostor, kot gospodarsko, politično, upravno in ustvarjalno središče. Pripoved o nastanku, razvoju in stalnem spreminjanju Ljubljane ne teče kronološko, temveč so skozi zaokrožene tematske sklope prikazane izbrane podobe mesta in ljudi v različnih časovnih obdobjih.
Muzej na občasnih razstavah predstavlja in hrani zbirke: arheološko zbirko z najdbami iz vseh arheoloških obdobij; etnološko zbirko; zbirke nekaterih dejavnosti: lončarska zbirka mojstra Franca Kremžarja, slamnikarska, zbirka pečnic, mizarskega in tesarskega orodja in naprav, čevljarska, pivovarniška, zbirka modnih kreacij prvega slovenskega modnega kreatorja po drugi svetovni vojni mojstra Ivana Debevca, glasbilarska vezeninarska, zbirka robcev, razglednic …; zbirke po osebnostih: Jelovškova, Hallersteinova, zbirka Janeza Trdine, zbirka iz zapuščine Minke Kompare…; zbirko umetniških del; knjižnico Minke Kompare; muzejsko knjižnico.
Mestna galerija Ljubljana deluje na štirih mestih. Zagotavlja javne kulturne dobrine iz razstavne dejavnosti moderne in sodobne vizualne umetnosti doma in v tujini. Uvrščena je med nacionalne pokrajinske muzeje za področje likovne umetnosti. Dejavnost galerije je usmerjena na pripravljanje in prevzemanje monografskih in skupinskih (retrospektivnih, študijskih) razstav slovenskih in tujih avtorjev, pri čemer se ne omejuje samo na evropski, ampak posega tudi v širši kulturni prostor.
Mednarodni grafični likovni center
Grad Tivoli, kjer od leta 1986 domuje Mednarodni grafični likovni center, stoji na koncu Jakopičeve promenade v osrčju parka Tivoli. Zgodovina gradu sega v 13. stoletje, ko je tu stal stolp Turn v lasti koroških vojvod. Stolp so leta 1442 v bojih za Ljubljano z avstrijskim cesarjem Friderikom II. porušili Celjani. Lastnik zemljišča baron Jurij Apfoltrer je dal sezidati nov grad, ki so ga poimenovali Pod pustim turnom ali Podturn, od katerega se je ohranilo tudi ime, ki danes služi kot naslov (Pod turnom). Leta 1607 je cesar Ferdinand poslopje podaril jezuitom, ki so ga leta 1713 popolnoma preuredili. Po opisih Valvazorja je postala okolica prijetno sprehajališče in v naravnem amfiteatru za gradom so jezuitski študentje prirejali gledališke igre. Z razpustitvijo jezuitskega reda leta 1773 je postal grad poletna rezidenca ljubljanskega škofa. Grad je kasneje prešel v last deželnih stanov. V njem so bili tudi vojaška bolnica, skladišče in vojašnica, kar je poslopje močno prizadelo. Deželni stanovi so Podturn prodali cesarju Francu Jožefu I., ki ga je dal obnoviti in ga je maja leta 1853 podaril maršalu Radetzkemu in soprogi v dosmrtno uporabo, maršal pa mu ga je leta 1856 vrnil. Cesar ga je prodal ljubljanskemu županu Etbinu Henriku Costi. Aprila leta 1870 so v parku pred gradom postavili vodomet s kipcem fantička in okrasili stebrišče okoli vodometa. S tem verjetno sovpada tudi namestitev štirih kipov bronastih psov brez jezikov kiparja Antona Dominika Fernkorna. Leta 1886 je sledila še ureditev ograje in leta 1889 zamenjava stopnic; s tema zadnjima posegoma se je skrb za videz gradu končala. V njem so poslej živeli mestni uradniki. Po drugi svetovni vojni so v grad naselili najemnike, ki so v njem stanovali vse do prenove za odprtje leta 1986. Leta 2002 pa so bili prostori popolnoma obnovljeni.
Muzej krščanstva na Slovenskem
Muzej krščanstva na Slovenskem je državni muzej, ki hrani nacionalno bogastvo in opravlja državno javno službo na področju premične in žive dediščine v Republiki Sloveniji. S svojimi zbirkami in razstavami vidno prispeva k ohranjanju premične sakralne kulturne dediščine, razvijanju zavesti o njej, k njenemu vrednotenju in popularizaciji. Muzej deluje v prostorih stare prelature v Cistercijanskem samostanu v Stični. Naloga muzeja je, da raziskuje večstoletno izročilo krščanstva na Slovenskem. S stalnimi in občasnimi razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo. Zaveda se, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj aktualni medkulturni dialog teče tudi med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo. V muzeju sta na ogled dve stalni razstavi. Na stalni razstavi Življenje za samostanskimi zidovi predstavljamo bogato, prek 870 let dolgo zgodovino stiškega samostana, ki je najstarejši še delujoči samostan na Slovenskem. S svojo prisotnostjo je skozi stoletja močno vplival na verski, kulturni in gospodarski razvoj obsežnega dela današnje Slovenije. Pod okriljem te mogočne ustanove so konec 12. stoletja nastali znameniti Stiški rokopisi, v 15. stoletju pa za razvoj slovenskega jezika izjemno pomemben Stiški rokopis.
