Cerkev Marijinega vnebovzetja v Viševku
Vas Viševek se v listinah prvič omenja leta 1260, bratovščina cerkve Naše ljube Gospe v Viševku pa se omenja leta 1519. Sedanja arhitektura je nastala okoli leta 1650. Oltar je iz leta 1658. Zamišljen je kot prava trinadstropna renesančna arhitektura Marijinega vnebovzetja.
PIVKA
Šilentabor,
pozidan leta 1471 kot protiturška utrdba; v njegovih 50 izbah in kaščah so pred Turki in drugimi roparji, ki so pogostoma krožili po deželi, našli zavetje prebivalci okoliških vasi z obeh strani grebena. – Grad je pogorel. V izročilu je ostalo, da so ga razdejali puntarji, saj se je zadnja bitka poslednjega vseslovenskega kmečkega upora leta 1635 odvijala prav na tem območju.
taborska cerkev sv. Martina,
ki z ohranjeno pozno antično apsido še starejšega svetišča, kaže na 12. stoletje. V njej so ohranjene tudi, nekoliko mlajše freske, podobno kot spodaj v dolini v pokopališki cerkvici sv. Pavla. Med najstarejšimi župnijskimi sedeži v tedanji tržaški škofiji je bila Košana. V arhitekturi najstarejših pivskih cerkva so opazne sledi nemške gotike in italijanske renesanse, a nad portali jih ima največ vklesane letnice iz 17. stoletja, iz časa, baroka, ko so jih v zagonu katoliške obnove prezidavali in dozidavali zvonike: marsikje so takrat odprte line za zvonove, značilne za Sredozemlje, zamenjali s pravimi zvoniki
utrdbena zapuščina Alpskega zidu,
ki ga je z namenom utrjevanja meje v tridesetih letih prejšnjega stoletja zgradila Kraljevina Italija. Za obrambo meje je bil osnovan poseben rod vojske »Guardia alla frontiera«. Utrjevanje meje je bilo finančno in organizacijsko ogromen projekt, ki je poleg izgradnje pretežno podzemnih utrdb obsegal tudi gradnjo vojašnic, skladišč, cest, vodnih zbiralnikov in podobno.
utrdbena sistema na Primožu nad Pivko ter na Habjanovem hribu,
pa lahko trdimo, da sta imela za tiste čase sodobne prezračevalne naprave s filtrskim sistemom, vodne rezervoarje, električni agregat in razsvetljavo, skladišče za hrano ter bivalne prostore za vojake.
sistem utrdb na Habjanovem hribu,
ki se nahaja tako rekoč v središču Pivke.
Pivški kamniti križi
Križi, tako kot drugi kamnoseški izdelki potrebujejo kvalitetno in strokovno obnovo, še posebej pa to velja za sicer že zaščitene kamnite križe iz Pivke. “Skupina pivških križev je namreč najštevilnejša tovrstna skupina v Sloveniji, kamniti križi pa sodijo med najbolj dragoceno kulturno in krajinsko dediščino pivške pokrajine ter so hkrati eno izmed njenih najbolj reprezentativnih in razpoznavnih znamenj”, pravi Božidar Premrl iz restavratorskega centra zavoda za varstvo kulturne dediščine. Pravi, da bi si poseben status zaslužili tudi sodobni križi (stilsko izstopa križ v Landolu); najstarejši kamniti križi so iz 17. stol., večina pa jih je iz druge polovice 19. stoletja.
Italijanske utrdbe na Primožu
Utrdba na Primožu (718 m), je bila ena najbolj utrjenih točk ob italijansko-jugoslovanski meji. Hrib jugovzhodno nad Pivko imenuje Primož (718 m). Sama lokacija je bila poseljena že v železni in rimski dobi, na njem pa je nekoč že stala majhna cerkev posvečena sv. Primožu in sv. Felicijanu. Hrib pa ima že od nekdaj pomemben strateški položaj, saj je z vrha lepo vidna vsa Pivška kotlina. Dominanten položaj Primoža je prišel še posebej do izraza med obema vojnama, ki so Italijani na njen zgradili eno izmed največjih utrdb iz sklopa Alpskega zidu.
POSTOJNA
Današnjo podobo je utrdba zadobila šele konec 16. st., šeprav je njegova srednjeveška zgodovina izpričana vsaj od l. 1201. naprej; ni treba preveč domišljije za ugotovitev, da je bil grad kot nalašč za kakšnega svojeglavega, upornega viteza. In res se ga je oprijela zgodba o takšnem razbojniškem gospodu, hudo romantična in lepa, o vitezu Erazmu. Na to legendo še danes spominja nedavno odprti Erazmov rov.
Slovenski kozolec toplar
Slovenski kozolec toplar z etnološko zbirko kmečkega orodja si lahko ogledate na poti v Predjamski grad (6 km od Postojne). Dragocen spomenik ljudskega stavbarstva iz leta 1883 je slovenska posebnost. Tloris 17 m x 8 m, višina 8m, iz tesane in rezane hrastovine, macesnovine in smrekovine, skupaj 42 m3 lesa. Toplar so uporabljali v različne namene: za sušenje žit in krme v “štantih”, za skladiščenje pridelkov v nadstropju in podstrešju, za spravljanje orodja in opreme v pritličju.
