Mašun
Gozdna pristava Mašun leži v snežniških gozdovih v sedlu, ki je naraven prehod med Kneško kotlino in Loško dolino na severni strani snežniškega pogorja. Od Mašuna vodi pot tudi proti Sviščakom. Tu je gostilna s prenočišči, ki je priljubljeno zbirališče ob koncih tedna. Na Mašunu si je mogoče ogledati ostanke lovskega gradiča. Urejeno imajo tudi stezo za balinanje, igrišče za odbojko, gozdno učno pot, kolesarske poti in pozimi steze za tek na smučeh
Sviščaki
Sviščaki so počitniško naselje na planoti v osrčju snežniških gozdov in so izhodišče za vzpon na Snežnik in izlete v gozdove pod Snežnikom. Na Sviščakih obratuje planinski dom, ki nudi okusne domače jedi. Urejeno imajo stezo za balinanje, igrišče za odbojko, izposojo koles in gozdno učno pot, v zimskem času pa obratuje smučišče, poskrbljeno je tudi za tek na smučeh.
Snežnik
Snežnik sega kot najvišja nealpska gora v visokogorski pas, torej nad drevesno mejo. Tudi ta je za slovenske razmere nekaj posebnega, saj namesto smrek prehajajo v pas ruševja bukve, ki imajo zaradi plazov značilno sabljasto ukrivljena debla. Flora vrha Snežnika vzbuja pozornost botanikov. Snežnik je značilno območje scopolijevega repnjaka in liburnijskega sviščevca.
LOŠKA DOLINA
Prikrita v objemu mogočnih notranjskih gozdov, skriva številne lepote in skrivnosti, ki so jih v tisočletjih izoblikovale kraške vode, mrzli zimski vetrovi iz zasneženaga Snežnika ter nenazadnje marljive in pridne roke domačinov, ki se že stoletja prilagajajo trdim zakonitostim narave teh krajev.
Na Šmaraškem hribu
je bilo gradišče z mestom, kjer so bili najdeni ostanki posod iz starejše železne dobe in rimski grobovi.
Gradček nad Vrhom
je bila utrjena naselbina, ki je varovala rimsko cesto, ki je bila speljana ob vznožju Gradčka iz Loške doline na Babno polico in dalje proti Babnem polju, Prezidu in Čabru. Naselje je bilo najbrž poseljeno že v prazgodovini. Na tem mestu pa je še leta 1720 omenjen gradiček nad vasjo Vrh. Pri cerkvi na Gornjih Poljanah je prav tako stala rimska utrdba (na tem kraju so potem naši predniki postavili cerkev, ki se prvič omenja leta 1526).
Župnija Stari trg pri Ložu je pražupnija ali prafara,
saj je obstajala že okoli leta 1160. Cerkvenoupravno je do leta 1749 pripadala oglejskemu patriarhatu. Tega leta pa je papež Benedikt IV. patriarhat ukinil in namesto njega leta 1752 ustanovil dve nadškofiji: v Vidmu za beneški in v Gorici za habsburški del. Starotrška župnija je prišla pod goriško nadškofijo. Ker naddiakoni niso mogli sami v celoti nadzirati obširnih ozemelj, jim je nadškof dodelil dekane.
grad v Ložu
Leta 1244 se je patriarhu zaradi finančne zagate Vovbržanov posrečilo pridobiti Lož z vsem pripadajočim. Leta 1269 je omenjen prvi loški gastald ali upravitelj. Njegove funkcije so bile gospodarsko-upravne, nadzorne in sodne. Posebej je bil odgovoren za pravilno pobiranje dajatev in davščin. Po letu 1296 se kmalu pojavijo glavarji.
Grad Snežnik
se prvič omenja leta 1269. Leta 1367 je bil Snežnik še vedno fevd oglejskega patriarha. Valvazor omenja, da je grad dobil ime Snežnik po zelo visoki gori Snežnik. V začetku 15. stoletja so na Snežniku gospodarili Lambergi. Za Lambergi je bil lastnik Snežnika Pavel pl. (plemeniti) Scheyer, za njim pa Jakob pl. Pranckh. Okoli leta 1630 je gospostvo kupil Leopold baron Raunmschissel in ga leta 1635 prodal knezom Eggenbergom, ki so kupili tudi loško gospostvo in prenesli njegovo upravno središče na Snežnik. Združeni loško in snežniško gospostvo je leta 1669 od Janeza Antona Eggenberga kupil Janez Vajkard, knez Auersperg, ki je umrl leta 1677.
Graščina Koča vas (Hallerstein)
Leta 1601 in 1609 se v virih kot lastnika gradu omenjata Katarina Dorotić in Nikolaj pl. Gregorijanec. Greta Scholmayer Lichtenberg je imela leta 1906 v gradu nekakšno gospodinjsko šolo za nemško govoreča dekleta iz višjih krogov. Po vojni so Greto Scholmayer Lichtenberg izgnali iz države in vse imetje nacionalizirali.
sv. Jedrti v Nadlesku.
Tomaž iz Senja je cerkev poslikal leta 1511. Turki so leta 1528 vso vas popolnoma opustošili. Kljub temu pa se je poslikava v cerkvi ohranila vse do danes. Tako se je prav v času stalne turške nevarnosti razvijalo bogato duhovno in cerkveno življenje. To se izraža v ljudski umetnosti in številnih cerkvah. Zanimanje ljudi se je iz vsakdanjih potreb prenašalo v območje duhovnega, ki naj bi utrjevalo njihovo vztrajanje na domači loški zemlji. V župniji je tako 21 podružnih cerkva in 2 kapeli, kar je največ v Sloveniji.
Župnijska cerkev sv. Jurija se prvič omenja leta 1341 v župnijski listini, zavetnik sv. Jurij pa se omenja že leta 1288. Prvotno je bila cerkev triladijska romanska bazilika z ravnimi lesenimi stropi. Notranjščino delijo trije pari široko odprtih in visoko polkrožnih lokov v tri različno široke in visoke ladje. Vsi oboki v ladjah so iz časa baroka, verjetno iz leta 1761.
Cerkev sv. Križa na Križni gori je romarska cerkev. Z vrha je lep razgled na cerkniško in Loško dolino. Ker so Iliri in Rimljani imeli na tem hribu utrdbe, so naši predniki uporabili njihov gradbeni material pri zidavi cerkve. Prvotna cerkev bi utegnila biti zelo stara, če patrocinij sv. Križa povežemo s križarskimi vojnami. Po ljudskem izročilu je bil na mestu, kjer stoji sedanja cerkev, prej velik križ. Ob njem so se verniki zbirali k molitvi.
