Čebelja pot – Doživetje Ljubljane skozi »Medene« zgodbe

Čebelja pot – Doživetje Ljubljane skozi »Medene« zgodbe

 © Nea Culpa
© Nea Culpa

»Čebelica leti z neba, leti leti vse niže, vse niže in vse bliže, čebelica leti z neba* …« Utegne prileteti preblizu in zadati vsaj malce boleč pik? Brez skrbi. Čebel ljudje ne zanimajo; če jih ne nadlegujejo, jih ne bodo pičile, je mogoče izvedeti v Botaničnem vrtu v Ljubljani, eni od postaj Čebelje poti, ki jo je pred tremi leti zasnovala Mestna občina Ljubljana. Voden potep Turizma Ljubljana po različnih lokacijah v mestu, povezanih s čebelami in čebelarjenjem, je malce drugačno doživetje Ljubljane – njenih slikovitih trgov in ulic, obilja zelenja, živahnega vzdušja na eni strani in prijetne spokojnosti na drugi, kulturno-zgodovinske dediščine; nemogoče, da ne bi očaral.

Na območju Mestne občine Ljubljana deluje več kot 350 čebelarjev, ki gospodarijo z več kot pet tisoč panji, Ljubljana pa se ponaša z nazivom Čebelam najbolj prijazna občina v letu 2017, ki ji ga je podelila Čebelarska zveza Slovenije za prizadevanja na področju čebelarjenja.

Čebelja pot temelji na bogati tradiciji čebelarjenja v mestu in vključuje njegovo kulturno in zgodovinsko dediščino, povezano s čebelami in čebelarstvom. Povezuje 35 partnerjev, ki skrbijo za dobrobit čebel v ljubljanski občini: izobraževalnih, kulturnih in gospodarskih institucij, institucij, povezanih z zdravjem, nevladnih organizacij ter seveda čebelarskih društev in čebelarjev.

Anton Janša, začetnik sodobnega čebelarjenja

Ko s Krekovega trga pod grajskim gričem stopimo po Čebelji poti, najprej izvemo o začetniku sodobnega čebelarstva, Antonu Janši iz vasi Breznica v žirovniški občini. Rodil se je 20. maja leta 1734 – in OZN je lani decembra na pobudo Slovenije soglasno sprejela resolucijo, s katero je razglasila 20. maj za svetovni dan čebel. Letos smo ga tako praznovali prvič.

Anton Janša je po opravljeni šoli za učitelja čebelarjenja na Dunaju prevzel učiteljsko mesto na čebelarski šoli na Dunaju, ki jo je ustanovila Marija Terezija. Čebelaril je na cesaričinem vrtu in potoval po preostalih avstrijskih deželah, kjer je predstavljal svoja odkritja. Napisal je temeljni čebelarski knjigi: Razprava o rojenju čebel in učbenik Popolni nauk o čebelarstvu. Marija Terezija je po njegovi smrti (leta 1773) izdala ukaz, po katerem so morali vsi čebelarski učitelji poučevati po njegovih knjigah.

Kot čebelar je Anton Janša spremenil velikost in obliko panjev, tako da jih je bilo mogoče sestaviti v bloke. Uveljavil je kranjski način umeščanja panjev v za to postavljene stavbe, čebelnjake, kakršne poznamo še zdaj. Zagovarjal je, da čebel nikoli ne smemo moriti in da jih je treba voziti na pašo. Po vsem svetu je z Janševo pomočjo tudi zaslovela avtohtona slovenska čebela kranjska sivka.

Medeno doživetje v SEM

Uvodoma se seznanimo tudi z urbanim čebelarjenjem, ki se je v zadnjih letih razmahnilo po večjih mestih po svetu, četudi še zdaleč ni nekaj novega, poudari Martin Šuštaršič, vodnik Turizma Ljubljana, ki vodi po Čebelji poti. Urbano čebelarjenje obstaja, odkar lahko govorimo o mestnih naselitvenih oblikah, pa lahko preberemo na novi razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) Kjer so čebele doma, ki so jo odprli sinoči in bo na ogled predvidoma eno leto.

SEM je sicer prva postaja Čebelje poti. V muzeju je trgovina Lectarija, žlahtna zapuščina arhitekta Jožeta Plečnika: oprema v njej je bila izdelana po njegovih načrtih konec tridesetih let prejšnjega stoletja za istoimensko prodajalno v središču Ljubljane po naročilu medičarja in svečarja Jakoba Krbavčiča in njegove žene Henriete. Eden največjih slovenskih arhitektov je ustvaril posebno okolje, ki vzbuja bolj vtis dnevne sobe ali meščanske sprejemnice kot pa za tiste čase značilne prodajalne s pultom in policami za njim.

Zgodba o Lectariji je del »medenega doživetja«, ki ga pripravljajo v muzeju, je pa tudi del doživetja Čebelje poti. Sladka medica steče po grlu za dobrodošlico – v kozarčkih Steklarne Hrastnik. Mizo pogrnejo s prtom iz muzejskega tkalskega ateljeja, na lončenem pladnju iz lončarske delavnice v muzeju postrežejo medenjake ali ajdov kruh z medom, pokusiti je mogoče med, ki ga pridelajo v soseščini – na terasi bližnjega Hotela Park (ki ga obiščemo malce pozneje) in srkniti Plečnikov čaj iz lončenih skodelic iz muzejske delavnice. (Večkratna avtentičnost doživetja!) Medeno zgodbo muzeja pa dopolnjuje lipa, ki so jo zasadili ob njem leta 1997; tudi sem prihajajo čebele iz panjev v Hotelu Park na pašo, pove Sonja Kogej Rus iz SEM.

Panji visoko nad mestom

V Ljubljani (in Sloveniji na splošno) je eden prvih začetnikov urbanega čebelarjenja Franc Petrovčič, ki je začel leta 2011 čebelariti na terasi Cankarjevega doma. Zdaj so čebele dobrodošle marsikje v mestu – med drugim tudi na terasi Hotela Park na Taboru, kjer čebelari Gorazd Trušnovec, predsednik društva Urbani čebelar.

V hotelu, ki se je v zadnjih letih prelevil v najbolj zelen ljubljanski hotel, so na razgledni terasi na vrhu stavbe štirje čebelnjaki. Čebele so za okolje, naravo in človeka, izjemno pomembne, poleg tega so nepogrešljiv del slovenske identitete, razlaga Teodor Poljič iz Hotela Park razloge za začetek čebelarjenja na hotelski terasi. »Na vrhuncu sezone je na njej okoli 250.000 čebel, ki so razdeljene v štiri čebelje družine. Pasejo se v radiju kakšne tri kilometre, ki obsega grajski grič, Golovec, Tivoli in druge parke … Pridelamo od 50 do 60 kilogramov medu, ki ga uporabljamo v hotelski kuhinji za pripravo domačih sladic in sladoleda ter za poslovna darila.«

Vinogradniška paša na grajskem griču

Prijeten sprehod popelje nazaj po Trubarjevi ulici, ki se v zadnjih letih z novimi vsebinami razvija v eno najbolj zanimivih ljubljanskih ulic, do vznožja grajskega griča, kjer se z vzpenjačo povzpnemo do Ljubljanskega gradu; razgled iz steklene kabine na mesto in Alpe v ozadju daje v oblačnem vremenu zgolj slutiti slikovito veduto, ki se odpira potniku ob lepih dneh …

Čebelja pot povede od gradu skozi dolg kostanjev drevored do grajskega vinograda, ki so ga zasadili v letu, ko se je mesto ponašalo z nazivom Zelena prestolnica Evrope 2016.

Ljubljana ni znana kot vinorodno območje, a to ne pomeni, da ni bila v preteklosti, pove Martin Šuštaršič. Pred nekaj stoletji je trta uspevala tudi na grajskem griču, »kjer je zdaj 1050 trt bele sorte belpin, podvrste chardonnaya, in rdeče rdečegrajec; obe sorti uspevata tudi na manj toplih lokacijah, čeprav je ta lega najbolj sončna na grajskem griču. Vino iz tega vinograda pa ni na prodaj, namenjeno je promociji, protokolu in grajski vinoteki.«

In ko vinograd cveti – tudi v njem brenči …

Učni čebelnjak v Botaničnem vrtu

Kakšni cvetovi najbolj privlačijo čebele? Bele, rumene ali modre barve z ultravijoličnimi vzorci. Vonj? Svež, nežen, prijeten. Oblika cveta? Plitva, s pristajalno površino, cevasta. Čeravno večina čebel ni kaj prida izbirčna in pogosto obiskuje veliko različnih cvetov, izvemo v Botaničnem vrtu v Ljubljani, kamor se spustimo z grajskega griča. To in še veliko drugih stvari o opraševanju in opraševalcih, o čemer pripovedujejo informativne table, postavljene med zelenjem in pisanim cvetjem. Na beli vrtnici Ljubljana pa lahko preverimo, da ta čudovit cvet čebelam ni najbolj prijazen, dokler se docela ne razpre.

Lani so v botaničnem vrtu (tudi o zgodovini te najstarejše kulturne, znanstvene in izobraževalne ustanove z nepretrganim delovanjem, ki se je začela v začetku 19. stoletja, prisluhnemo med potepom po njem) postavili ličen učni čebelnjak, kjer je mogoče opazovati delo čebel – varno za steklom ali vsaj z varne razdalje (tisto o nadlegovanju čebel si velja dobro zapomniti!).

Jože Plečnik, urbani čebelar

Čebelja pot zatem povede čez Ljubljanico do Špice, kjer v teh dneh znova dolbejo zajetna kosa debla, ki počasi postajata deblaka, ob reki, ki lenobno potuje proti staremu jedru, do Plečnikove hiše, kjer je na prostornem vrtu ohranjen arhitektov čebelnjak. »Samo na tem območju je na desetine čebelnjakov,« med spuščanjem po grajskem griču, od koder se odpre lep pogled na Prule, Krakovo in Trnovo, pove vodnik.

In zatem nazaj do izhodišča, Krekovega trga oziroma Slovenskega turističnega informacijskega centra (STIC): po nabrežjih, kjer je živahno tudi sredi dneva in sredi tedna, čez Prešernov trg in Tromostovje ter osrednjo tržnico, kjer se v zavetju ljubljanske stolnice skorajda skriva Medarska ulica. Nekoč so na njej prodajali med na drobno. V začetku 20. stoletja se je prodaja medu končala, nanjo pa še vedno spominja zgovorno ime.

* Ciciban in čebela, Oton Župančič

vir: Pisma iz Ljubljane

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.